Boris Beja
Dennis likes to play tennis

16. 12. 2016  - 22. 1. 2017

Umetniško prakso Borisa Beje opredeljuje angažiran dialog z družbenimi dogajanji sodobnega časa. Posebej raziskovanje in opazovanje fenomenov, ki izzovejo močna čustvena stanja kot so tesnoba, doživljanje nelagodja in strah. Umetnika zanima umeščenost družbenih kriz v strukturo vsakdanjika ter zaznava specifičnih socialnih vzorcev in sistemov vedenja. Svoje premisleke izraža skozi monumentalne instalacije in prostorske postavitve, ready-made objekte, fotografijo in tehniko kolaža.
V zadnjih projektih se je Beja ukvarjal s spremenjenimi oblikami dela (Between the Lines, 2014), percepcijo spanja (Siliconato Bianco – Anallergico, 2014), permanentnostjo vojne (Another evening, 2015) in begunsko problematiko (Space in Between, 2015). 

Posebej za galerijo Račka jetokrat pripravil večmedijski projekt z naslovom Dennis Likes to Play Tennis, katerega izhodišče je našel na potovanju v priljubljeno obmorsko letovišče v Španiji. V središče predstavljenih del je postavil telo kot prostor discipline in užitka. Uporabil je metaforo igre tenisa, da bi osvetlil temeljne prvine bivanja znotraj kapitalističnega ustroja, kot so spremenjene oblike družbenih vezi, razmejena ločnica dela in življenja, nenehna performativnost in tekmovalnost  Postavitev gledalca preko podob in objektov v prostoru prestavi v časovno dogajanjeavtorjevega zaznavanja turističnega okolja. Video I wanna go to Marz izraža tesnobo ob približevanju objekta želje k svoji uresničitvi. Serija kolažev Ti si rekel sonce razkriva arhitekturno krajino turističnega mesta, ki jo je umetnik opazoval med vsakodnevnim tekom. Ob dnevni rutini je opazoval modernistično in postmodernistično arhitekturo, ki se od dograditve v svoji zunanjosti ni spremenila, spreminja se le njena notranjost in njeni uporabniki. Avtor arhitekturo bere kot objekte, skulpture, individualizirane gradnje in te dopolnjuje s tapetnimi vzorci in readymadeom.

V dialogu z urbanistično krajino Beja v daljšem videu predstavi drugo plat turističnega dogajanja. V videu Dennis Likes to Play Tennis peščeno pokrajino začasno naseljujejo naključni neznanci, ki se osvobojeni vseh družbenih norm prepuščajo trenutnim telesnim užitkom. V vizualno podobo sipin, peska, palmovih vej in sonca, ki jih v sekvencah dopolnjujejo gola moška telesa, je vključil avdio posnetek, ki vključuje žensko kričanje, vzdihovanje, nabijanje teniške žogice, odzven loparske strune in komentatorske besede.   Objekti v prostoru združujejo simboliko telesnega napora z mehkobo ročnega dela, na ogled je serija teniških loparjev, v katere je umetnik interveniral z vezenjem gobelinov in s cvetličnimi motivi deloma prekril mreže loparjev.

Dela na razstavi med drugim problematizirajo pojav individualizma skozi obsedenost s telesom in izražajo težnjo po bližini, ki se v sodobnem času izgublja v množici navideznih izrazov povezanosti. Zadnje sociološke raziskave kažejo, da je simptom visoko razvite tehnološke družbe porast doživljanja osamljenosti. Umetnik skozi dogajanje na sanjskem otočku prevede čutenje afektivnih razsežnosti tehnološkega časa v ostro formo in prostor hipnega spektakla.

Boris Beja (1986) je diplomiral na Naravoslovno tehnični fakulteti v Ljubljani, smer Grafična tehnika in na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, smer kiparstvo. Za svoje delo je prejel številne nagrade  (Študentska Prešernova nagrada za kiparstvo, 2016) in nominaciji za nagrado OHO (2015, 2016). Predstavil se je na mnogih samostojnih (Next Station, Nova Galerija, Trbovlje, 2016, Dormitorij, Galerija Ravne, 2015, Between the Lines, Galerija Simulaker, Novo Mesto …) in skupinskih razstavah (Onkraj naše oble, 8. Trienale slovenske umetnosti, Moderna galerija, Ljubljana, 2016, Osebno, Galerija Škuc, Ljubljana, 2016, Pozor, delo!, Le Comptoir, Liege, Belgija, 2016, Raztezanje kiparskih struktur, Mestna galerija Ljubljana, Ljubljana, 2014 …). Živi in dela v Ljubljani.

Zahvale:

Polona Krenker, Franc Hribar, Andrej Učakar, G. J., B. V.

Projekt so omogočili:
Mizarstvo Jan, Strunca.com, DDT Delavski dom Trbovlje, Ministrstvo za kulturo RS.

 

 

Andrej Brumen Čop
ROŽNATI FENG SHUI
PODOBE, RITUALI, REGRESIJE

18. 6. - 4. 9. 2016
Galerija Račka, Gosposka 3/II, odprto od četrtka do nedelje od 17.00 do 20.00, sobota od 13.00 do 20.00

 

Napovedujemo:
8. julij ob 20. uri
Besedni babilon, literarni večer
Gostje: Brane Mozetič, Milan Šelj, Uroš Prah, Urška Sterle, ...

 

Razstava Rožnati Feng Shui s podnaslovom Podobe, rituali, regresije prinaša delni pregled skoraj tridesetletne umetniške prakse slikarja Andreja Brumna Čopa, hkrati pa širše, skozi ključna literarna dela, ponuja vpogled v razvoj LGBT gibanja v slovenskem prostoru. Posebej za to priložnost umetnik pripravlja pester literarni večer z izbranimi gosti.


Andrej Brumen Čop izpostavlja z razčlenitvijo svoje prakse v tematske sklope (podobe, rituali in regresije) različna interesna področja od slikarstva do starodavnih veščin urejanja prostora, vzhodnih religij, glasbe in literature. Prostor obravnava po principih feng shui-a. Celotna postavitev v galeriji Račka je tako zasnovana kot čutna prostorska tvorba, kjer se prepletajo raznovrstni elementi, od popolnoma ranljivih papirnatih nosilcev podob, komaj opaznih risb na robovih sten do večjih slikarskih del, surovih fotokopij, živega dogajanja in sprotnega dopolnjevanja razstave. Iz umetnikovega obsežnega opusa so na razstavo umeščena dela, kjer je moško telo, neposredno ali skozi metafore in simbole, v središču. Je temeljni motiv, prikazan skozi mnoge poglede; kot vir opazovanja in izkušnje, objekt želje in trpljenja. Pojavlja se skozi simbolne prikaze rastlinskega in živalskega sveta, navezave na grško in krščansko mitologijo ter skozi prizore vsakdanjika. Kot rano ga umetnik prikazuje v povezavi z mitologijo Sv. Sebastijana. Kot vir občudovanja skozi naslikano, v rdečo ozadje ovito podobo Apolona Belvederskega. Simbolno se prikazuje v hudomušni in igrivi sliki Štange, neposredno v delu Veliki veseli lingam kot monumentalni spolni organ. Nekje se kaže skozi komaj vidne akvarelne risbe, kjer opazujemo mehke, abstrahirane silhuete, obrise, sledi dogajanj. Gledalec se jim mora popolnoma približati, da zazna mehkobo podlage in nežnost linije v razsežni belini. Kontrast komaj zaznavni risbi je serija horizontalno nanizanih črno-belih fotokopij z odtisi zadnjic.

 

Pomemben element umetniške prakse Andreja Brumna Čopa je risba saj je prav risanje eden od temeljnih umetnikovih ritualov in sredstvo osrediščenja misli. Prav skozi risbo izraža razumevanje umetnosti kot neločljive od življenja. Vseskozi beleži osebne izkušnje, dejanske ali domišljijske podobe, zapisuje vtise, spomine. Več let je kontinuirano risal na A6 kartice in kuverte. V tem kontekstu še posebej izstopa serija risb Mandale, kjer preko vzorcev in diagramov prevaja odnos med zunanjim in notranjim. 

Bistven vpliv na njegovo delo ima literatura. Pogosto literarna dela (sicer se s pisanjem ukvarja tudi sam), ki so vplivala nanj, na različne načine vključuje v svoja dela (Vrtnice za Jeana Geneta). Doživljanje lastne identitete pretanjeno izraža skozi poezijo, ki jo imenuje zapisi. Na tokratni razstavi bo skozi video delo prvič javno predstavljena. Andrej Brumen Čop se ukvarja tudi z ilustracijo. Posebej dragocene so ilustracije k slikanici Braneta Mozetiča z naslovom z naslovom Dihurlandija. Slikanica bo tekom razstave tudi na prodaj.

 

Razstava Pink Feng Shui s širokim naborom del aktivira različne čute in
tako ponuja svojevrstno izkušnjo. Gledalca bo vabila k večkratnim obiskom, saj se bo ves čas spreminjala in dopolnjevala, tudi z živimi dogodki.

 

Andrej Brumen Čop (1967) je končal podiplomski študij slikarstva na Akademiji za likovno umetnosti in oblikovanje v Ljubljani. Izpopolnjeval se je na Akademiji za likovno umetnost v Pragi. Trenutno poučuje na Oddelku za likovno pedagogiko na Pedagoški fakulteti v Ljubljani. Predstavil se je na mnogih samostojnih (Slepe miši, Greta, Zagreb, 2014, Slepa miš, Galerija Meduza, Koper, 2012, Vrtnice za Jean Geneta, Zaklonišče II, Ljubljana, 2012 …) in skupinskih razstavah (Ta je lovska!, UGM, Maribor, 2016, Umetnosti osvobaja, Galerija Equrna, Ljubljana, 2014, Materialnost, Kibla Portal, Maribor, 2013 …). Njegova dela so v številnih zbirkah (Umetnostna galerija Maribor, Mednarodni grafični likovni center Ljubljana, Mestna galerija Nova Gorica…). Živi in dela v Ljubljani.

 

GRDA RAČKA 2015
Kdo si upa v peep show?

 

Na Poletno muzejsko noč tokrat odpiramo tudi erotično zbirko Grda Račka, ki je eden glavnih členov erotične Galerije Račka v prostorih nekdanjega peep showa na Gosposki ulici v Celju. Letošnje leto smo zbirko dopolnili s filmskimi plakati Zgodovinskega arhiva Celje, intimnimi izpovedmi v obliki videa, fotografije in poezije, novimi umetniškimi deli ter ostalimi predmeti, ki so jih prispevali posamezniki.

Veselimo se vašega obiska!

Zbirka Grda račka nastaja od leta 2009 in je odprta struktura, ki se dopolnjuje z vedno novimi predmeti in umetniškimi deli. Umetniki in posamezniki vanjo prispevajo stvari, povezane z erotičnimi izkušnjami, željami ali spomini ter raznovrstnimi ljubezenskimi dogodivščinami. S podarjenimi predmeti skušamo ohraniti sledi najrazličnejših iger, čustev in fantazij, erotičnih podvigov, spodrsljajev, namenov in pričakovanj posameznikov. Z zbiranjem predmetov in vsebinskim sledenjem Zbirka Grda Račka brezsramno razkriva domiselnost in pestrost najrazličnejših intimnih svetov.

Sodelujoči umetniki in donatorji v letu 2015:

Boris Beja, Arnož Božič, Nina Bric, Tomaž Črnej, Branko Dobravc Laki, Katja Goljat, Meta Grgurevič, Žiga Gričnik, Robert Hutinski, N. Kos, Bojana Križanec, Kino Metropol, Laura Betka Krajnc, Borut Kramer, N. N., Boris Oblišar, Adrijan Praznik, Robert Ograjenšek, Željko Opačak, Iza Pavlina, Peter Planinc, Boštjan Plesničar, Gašper Piano, Jože Šubic, Eden Mitsenmacher Tordjman, Manja Vadla, Urša Vidic, Hana Vodeb, Zgodovinski arhiv Celje

 

Svoj prispevek k zbirki nam še vedno lahko prinesete ali pošljete, z imenom ali anonimno, na naslov:

Zavod Celeia Celje
Center sodobnih umetnosti / Galerija Račka
Za zbirko Grda Račka
Krekov trg 3
3000 Celje

 

GRDA RAČKA, ZBUDI SE!
EROTIČNA ZBIRKA
 

Iz knjižice ljubezenskih zmenkov
Anonimna oseba, ki je knjižico darovala v stalno zbirko Grda Račka, je zapisala: "Ta knjižica se je našla v predalu omare na kosovnem odpadu. V njej so fragmenti dnevniških zapisov mladega dekleta iz Ljubljane v začetku 60-ih. Seznam moških, s katerimi je bila v stiku v obdobju enega leta, je impresiven, zaključi se pri številki 152 … vendar iz opisov ni razvidno, kakšni stiki so to pravzaprav bili … očitno je samo njeno veliko hrepenenje po ljubezni … in srčno upam, da se ji je uresničilo."
 

EROTIČNA ZBIRKA GRDA RAČKA
26.6 - 16.11.2014

Galerija erotike Račka na Gosposki 3, 2. nadstropje.
Odprto: četrtek - sobota, 17.00 - 20.00. 

Prisrčno vabljeni k ogledu privlačnih erotičnih predmetov in eksponatov, ki so jih v zbirko Grda Račka prispevali meščani in umetniki in vabljeni, da s svojim prispevkom sodelujete pri oblikovanju in rasti zbirke! 

_______________________________________
Ob letošnjem odprtju zbirke izvedena performansa:

AL TI PRIDE AL TI PA NE 
Avtorji in izvajalci performansa: Urša Vidic, Leja Jurišič, Nataša Živkovič, Loup Abramovici.

Al ti pride al ti pa ne je performans, v katerem se tri kurbe, lopov in homoseksualec poigravajo z idejo pričakovanja, kjer se razkrita želja nikoli ne pokaže v svoji celovitosti, pač pa ostaja za vedno ujeta v fantazijo lastnega imaginarija. Protagonisti na tem mestu gledalca nalašč puščajo lačnega, oko in telesni dotiki nikoli ne dosežejo svojega vrhunca in nerazkriti delci postanejo izzivalci draža. Ali pa tudi ne.



 

JANEZ VIDRIH, PERFORMANS


__________________________________

Galerijo erotike - Račko smo odprli 17. decembra 2005. Nekoč med uporabniki precej razvpit peep show smo spremenili v galerijski prostor z minimalnimi posegi in tako ustvarili prostor, ki še vedno s številnimi elementi – ohranjene so peepshow kabine, oder z drogom za plesalko itd., označuje njegovo nekdanjo dejavnost. Galerija Račka je tako od trenutka odprtja namenjena predvsem umetnosti, ki se tako ali drugače ukvarja z erotiko, izziva sodobno seksualno (ne)moralo, jo komentira, upodablja, nakazuje, jo prikazuje brez zadržkov ali jo sramežljivo skriva, da bi jo naredila še bolj privlačno.

Ker je erotika dejavnost, ki ji posvečamo precej fizične in mentalne energije, eksperimentiranja, želja, upov, sanj, projekcij … in ker preprosto ni človeka brez erotične izkušnje, smo se odločili, da oblikujemo Grdo Račko, zbirko erotičnih predmetov. Njena zasnova temelji na nastajanju zbirke s pomočjo sodelovanja posameznikov in na ideji, da s podarjenimi predmeti ohranimo sledi najrazličnejših iger, čustev in spominov, povezanih z erotičnimi podvigi, spodrsljaji, nameni in pričakovanji posameznikov in z njimi razkrijemo domiselnost (ali nedomiselnost) in raznolikost najrazličnejših intimnih svetov. Zbirka je projekt v nastajanju, zanjo je značilna odprta struktura, saj se dopolnjuje in izgrajuje z vedno novimi predmeti. Nekateri bodo odšli, eni za vedno ostali in vedno novi prihajali. Med nove pridobitve zbirke Grda Račka, ki je bila prvič postavljena na ogled decembra 2009 in se je z novimi prispevki širila iz meseca v mesec, so tudi posebej zanjo narejena umetniška dela slovenskih in tujih avtorjev.

Večino razstavljenih predmetov od fotografij, videov, pisem, spodnjega perila do daril in spominkov, ki so nam jih poslali zvečine anonimni posamezniki, spremlja tudi njihovo pojasnilo, zakaj so izbrali ravno ta predmet.
Vlogo muzejskega eksponata so doslej že pridobili mala ženska knjižica s seznamom ljubezenskih zmenkov v Ljubljani leta 1960, rdeč body – body razočaranja, roza korzet, elektronsko povabilo na ljubezenski zmenek v Portorožu, posnetek, ki je nastal na celjskih mestnih ulicah v času snemanja pornofilma z La Toyo na Starem gradu Celje. Producent Peter Planinšek za zbirko začasno podarja tudi kipec Zlati Stojan, ki ga je dobil na mednarodnem sejmu 'EROTIKA 69' v Celju decembra 2008, kjer so prvič podelili nagrado Zlati Stojan za izjemne dosežke v domači industriji za odrasle. Del zbirke je tudi film »Dečki« - prvi slovenski film z gejevsko vsebino avtorja Stanka Josta. Letos se je zbirka med drugim dopolnila z zgodbo o o kinooperateju Branku Godniku in erotičnem filmu Emmanuelle ter s spomini na erotično serijo šest Švedinj v internatu.
 

Seveda vabljeni k sodelovanju pri nadaljnji graditvi zbirke! Svoj prispevek k zbirki nam lahko prinesete ali pošljete, z imenom ali anonimno, na naslov:

Zavod Celeia Celje
Center sodobnih umetnosti / Galerija Račka
Za zbirko Grda Račka
Krekov trg 3
3000 Celje






Fotografije: Ana Straže

 

IZA PAVLINA
Talk to Strangers!

Kustos razstave: Matija Plevnik

 15. 11. – 14. 12. 2014

V Galeriji erotike Račka se s svojim prvim samostojnim projektom predstavlja mlada celjska ustvarjalka Iza Pavlina, ki se je že v svojem diplomskem delu ukvarjala s problematiko erotike v sodobni umetnosti.

V večmedijskem  projektu avtorica osvetljuje in izpostavlja problematiko motenj spolnih preferenc, konkretno: pojavnost pedofilije na svetovnem spletu. Problemska razstava ne moralizira, temveč odstira tančice tega skritega sveta, obenem pa izpostavlja vzajemno pozicijo manipuliranih oseb in oseb, ki manipulirajo.  

V času trajanja razstave bo tudi javno vodstvo avtorice in kustosa po razstavi ter pogovor o tematiki projekta z izbranimi gosti.

Razstava je nastala v sodelovanju z Galerijo PLEVNIK - KRONKOWSKA.

ODPIRALNI ČAS: tor. - pet.: 16. 00 - 19. 30


 

MATEJ ČEPIN: Veličastni temačni vrtovi
TOMAŽ MILAČ: V očesu opazovalca

Matej Čepin in Tomaž Milač, predstavnika mlajše generacije celjskih slikarjev, se tokrat vsak s svojim samostojnim umetniškim projektom predstavljata v prostorih Galerije erotike – Rački.

Matej Čepin  se skozi materialnost slikarskega medija v seriji slik z naslovom ˝Veličastni temačni vrtovi˝  ukvarja s skritimi, temačnimi platmi vsakdana.  Izhaja iz sveta sanj, prepletenega s sekvencami realnega. Skozi posredovane namige, simbole, fragmentarne ikonografske podobe se izogiba pretirani naraciji ter deluje bolj skozi polje emotivnega in psihičnega. Čepinov temeljni slikarski motiv je krajina, v kateri se nahajajo osamljene figure, ki s svojo krhkostjo ter grotesknostjo odsevajo bistvena eksistencialna vprašanja o smislu človeškega bivanja. Elementi imaginarnega,skrivnostnega,  abstraktnega, neracionalnega, fragmentarnega, ki so prisotni v njegovi vizualni govorici, spominjajo na filmski jezik kultnega ameriškega režiserja Davida Lyncha. Čepin pri gradnji slike raziskuje snovnost barve ter uporablja različne materiale kot so vosek, smola, tkanina.

Tomaž Milač se v svojem projektu ˝ V očesu opazovalca˝ prav tako nanaša na Davida Lyncha, konkretno na prizor iz filma ˝Modri žamet˝, v katerem eden izmed likov prepeva pesem˝In Dreams˝ ameriškega izvajalca Roya Orbinsona. Prav ta skladba bo v drugačni scenski in konceptualni postavitvi izvedena skozi glasbeni performans ob  otvoritvi razstave.

Tomaž Milač, ki se ukvarja predvsem s slikarstvom, tokrat posega po mediju fotografije, ki jo spaja s performativnim in naključnim momentom. Erotiko problematizira skozi pogled, ki je pogojen z željo.  Poigrava se z enoznačnim medijskim posredovanjem erotike,  ki skrbno zapira vrata kreativni in raznoliki interpretaciji. Določen način gledanja in dojemanja erotike Milač simbolizira s fotografijami, ki se nahajajo  v svetlobnih oglasnih tablah in so v obliki instalacije razporejene v prostoru galerije.

Matej Čepin (1971, Celje) se je doslej predstavil na številnih samostojnih in skupinskih razstavah ter za svoje delo prejel več nagrad, med drugim 2. nagrado na 4. bienalu slik malega formata v Ljutomeru ter Veliko nagrado slikarskega Ex – tempora v Piranu.  Živi in dela v Celju.

Tomaž Milač (1978, Celje) je diplomiral iz slikarstva na Visoki šoli za risanje in slikanje v Ljubljani, svoje delo je predstavil tako na samostojnih kot skupinskih razstavah ter se udeleževal številnih slikarskih kolonij. Živi in dela v Celju.

 

 

ALEKSANDAR JESTROVIĆ - JAMESDIN
Kdo koga jebe?

17. 12. 2010 - 17.1. 2011

[Click here for English]


Aleksandar Jestrović – Jamesdin, slikar in performer, ki trenutno živi in ustvarja v Beogradu in Berlinu, takole odgovarja na vprašanje zakaj v svojem umetniškem ustvarjanju uporablja seks kot prevladujočo izrazno tematiko:

»Nekdo zna pisati, nekdo kipariti, nekdo slikati oz. fotografirati, … vsem ljudem pa nam je skupno to, da ne potrebujemo nekega predznanja, da bi vedeli, kako se jebat, tudi skozi umetnost. Sex je bazični, vsem znan performativni čin, skozi katerega se manifestira moč - osebna, ekonomska in politična. Zato vedno obstaja vprašanje: Koga jebemo mi in kdo jebe nas?«

V Galeriji Račka bo predstavil dela, ki preko spolnih praks obravnavajo sodobne umetnostne in socio-politične teme.

Nekaj o avtorju:
Aleksander Jestrović – Jamesdin (1972, Zagreb) je magistriral na Akademiji za likovno umetnost v Beogradu. V Sloveniji je opozoril nase leta 2003 na festivalu Break 2.2, ko je razstavil multimedijsko inštalacijo Nevidni iz ostankov nad Srbijo sestreljenega bombnika F 117.

 

Več o avtorju… http://jamesdin.wordpress.com/

 

BOŠTJAN PLESNIČAR
Ličkanje

13.5. – 6.6.2010

[Click here for English]

Boštjan Plesničar je umetnik, za katerega je značilna izrazito individualna likovna govorica. Glavni medij njegovega izražanja sta slika in risba. Poleg nekaj abstrakcij v njegovem opusu prevladuje osredotočenost na človeško figuro. Značilno za njegovo dosedanje slikarsko delo je tudi pogosto raziskovanje same materialne eksistence slike, ko uporablja netipični slikarski nosilec, kot je žamet. Motivno v svoji delih sicer izhaja iz vsakdanje tematike, ki pa jo praviloma, z zanj značilnim načinom podajanja – z nenavadnimi kombinacijami, izseki, poudarki in spreminjanji pomenov - spretno prevaja v poudarjeno fantazijske podobe. Te so skorajda brez izjeme prežete z obilico humorja, pa tudi cinizma in ironije.

Plesničar, ki je leta 1996 diplomiral iz slikarstva na Akademiji za likovno umetnosti v Ljubljani, kjer je končal tudi podiplomski študij (2001), ima za sabo številne samostojne in skupinske razstave. Leta 2008 se je v Centru sodobnih umetnosti Celje skupaj z Ervinom Potočnikom predstavil z obsežno razstavo Žametal, ki je bila naslednje leto nadgrajena z razstavo Velvetarij - Lapidarij v lapidariju Galerije Božidar Jakac v Kostanjevici na Krki. Leta 1998 je bil eden izmed ustanovnih članov gibanja Muzej premoderne umetnosti, v katerem je sodeloval do leta 2006. Občasno sodeluje kot ilustrator v različnih revijah in učbenikih za otroke.

Razstavo z naslovom Ličkanje, ki jo bodo sestavljale slike na platno, risbe na papir in črno-beli, super 8 mm erotični filmi iz petdesetih let, je avtor pripravil posebej za Galerijo Račka. Kot pravi, gre za erotične fantazije, ki delajo družbo osamljenemu »kavboju« na njegovih potovanjih po fantazmatskih krajinah njegove domišljije. Potovanje se začne s povsem običajnimi podobami, s katerimi nas zasipa popularna pornografska kultura; a bolj ko se jezdec oddaljuje od mesta in kulture, bolj nenavadne, divje in le njemu lastne postajajo. Razstava bo tako posredno razkrivala, da sta erotika in seksualnost, ki naj bi bili polji svobode, v resnici polni vsiljenih podob in zapovedanih užitkov. Le samotna pot vase, raziskovanje divjega zahoda lastne psihe, lahko posamezniku odkrije njegov avtentični erotični besednjak oziroma podobje.

Spremno besedilo k razstavi je pripravila dr. Renata Šribar, ki je o delih, pripravljenih za razstavo, med drugim zapisala: »Plesničarjeve slikarske konstrukcije erotičnosti (zlasti) ženskega telesa in seksualnih aktov so avtorsko inovativne v videnju reciklaž spolnosti. Slike govorijo, da vedo, za kaj gre, ampak to počnejo na samosvoj, privlačen, zares erotičen način. Te slikarske erotike bi bilo brez znaka distance, zabavljaške note, dosti manj. Tako pa ženske prsi veselo vihrajo, lezbični odnos v odsotnosti homoseksualnih motivov prav spontano zleze v dominantno heteroseksualno matrico, seksualni akti pa se dogajajo v poskočnih ali poetičnih slikarskih metaforizacijah spermijev in penisov.
Nekatere slike in risbe imajo presežno vsebinsko moč, saj konstruirajo samo seksualnost in erotiko na kreativne načine. V nasprotju s silo vsebine je njihova forma; so manjše, intimistične. Kot da bi spolne inovacije ostajale napol v umetnikovem zasebnem prostoru, kot da še ni dovolj poguma dodati avtorstvo samim seksualnim izrazom. Kljub temu so te slikarske rekonceptualizacije seksualnega nadvse dragocene: ženski Zaratustra, ki obvladuje odzivnost moškega telesa, meditativno razpiranje ženskega mednožja kot (za zdaj še) minimalistični kontrapunkt falusa ter ženska avtoerotizacija in erotična ginosocialnost.« 
[celotno besedilo]

Boštjan Plesničar (1968) živi in dela v Ljubljani.



 


MAJA DELAK IN LUKA PRINČIČ
UNE FAÇON D`AIMER / POTI LJUBEZNI



večmedijska predstava
Galerija Račka, 7.4.2010 ob 20.00 

Performans POTI LJUBEZNI /UNE FAÇON D`AIMER koreografinje in plesalke Maje Delak in glasbenika, performerja in intermedijskega umetnika Luke Prinčiča temelji na iskanju, raziskovanju in oblikovanju jezika z vstopanjem v timsko delo dveh avtorjev, ki izhajata iz različnih formalnih predispozicij, znanj in izkušenj in uporabljata različne medije tako v procesu kot v sami predstavi. Avtorja se vsebinsko dotikala zaprte intime, ki se razgaljuje v srečanju. Hkrati je proces usmerjen v raziskovanje teme nasilja, ki izhaja iz nezmožnosti zavestne artikulacije notranjih vozlišč in silnosti; nasilje je v procesu percipirano kot edina možna artikulacija. Nekaj, kar je latentno, se v pravih pogojih končno vzburi in pojavi na površju - hrepenenje po ljubezni, poželenje, raztelešenje, iskanje izgube telesnih spon, - se manifestira v nasilju. Takšna enosmernost postane kompleksen spoj potencialov, ko je prisotna zavestna želja po ozaveščanju skozi nasilje in hrepenenje. Eno od možnih poti predstavlja »očiščenje« skozi bolečino. Drugo pot predstavlja »očiščenje« skozi smeh in samoironični pogled na vloge, ki jih igramo.

Maja Delak je koreografinja in plesalka. V opusu dvanajstih plesnih predstav je prepotovala številne svetove, ki se, kljub različnim tematikam in načinom dela, kot presečne množice družijo v sidrišče avtoričine plesne poetike.

Luka Prinčič je glasbenik, performer in intermedijski umetnik, ki se skozi leta delovanja na področju zvoka, glasbe, tehnoloških instalacij in performansa posveča raznovrstnim pristopom k ustvarjalnim procesom in njihovi formalizaciji.


Avtorja in izvajalca: Maja Delak in Luka Prinčič
Glasba, video in fotografija: Maja Delak & Luka Prinčič
Svetovanje in vizualna podoba: Maja Smrekar
Kostumografija in stlyling: Jelena Rusjan
Oblikovanje svetlobe: Urška Vohar
Koordinacija in izvršna produkcija: Sabina Potočki

Predstava je nastala v produkciji Zavoda EMANAT (2009) in v koprodukciji Delavskega doma Trbovlje. Predstavo sta finančno podprla Ministrstvo za kulturo RS in Mestna občina Ljubljana – oddelek za kulturo.

Zavod EMANAT je zavod za afirmacijo in razvoj plesa in sodobne umetnosti (info@emanat.si)

 

ANA ČIGON
Let Me Fly

 
4.3. - 28.3.2010



[Click here for English]

Ana Čigon, umetnica najmlajše generacije, ki je trenutno na podiplomskem študiju na Univerzi za umetnost in industrijsko oblikovanje (Universität für künstlerische und industrielle Gestaltung) v Linzu in je lani magistrirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani, se ukvarja s slikarstvom, videom in novimi mediji, v zadnjem času tudi s povezovanjem videa in plesa. V svoji delih je doslej poleg raziskovanja značilnosti posameznih medijev in možnosti njihovega združevanja obravnavala predvsem družbeni položaj in vlogo žensk, kot tudi položaj sodobne umetnosti in njene prezentacije. V Centru sodobnih umetnosti Celje se je prvič predstavila leta 2008, ko je sodelovala na skupinski razstavi Premiera 17 v Galeriji sodobne umetnosti. Tokrat se predstavlja s samostojno razstavo Let Me Fly, ki jo je pripravila posebej za Galerijo Račka. Lani je bila finalistka nagrade Essl Award in finalistka in zmagovalka Nagrade skupine OHO, ki jo podeljuje Zavod P.A.R.A.S.I.T.E. Ljubljana v sodelovanju z newyorškima ustanovama Foundation for Civil Society in Trust for Mutual Understanding.

S projektom Let Me Fly se umetnica dotika erotike, pod vprašaj postavlja uveljavljene vzorce primernega seksualnega vedenja in uveljavljene vzorce dojemanja ženske. Razstavo sestavljajo slike večjih in velikih formatov, majhne risbice (krokiji), kip in video. Najpogostejši motiv so moška in ženska telesa, njeno preizpraševanje razmerja med moškim in žensko, dojemanja ženskega telesa, ženskosti in seksualnosti, čutnosti in užitka in tudi čustvenosti pa je, kot je zanjo pogosto značilno, podprto z zbadljivostjo, ironijo in humorjem. Humor avtorica nasploh v svojem umetniškem delovanju razume kot močno in učinkovito orodje za nanašanje na različne družbene ali umetniške problematike. V slikah, ki predstavljajo glavnino razstave – za vse sta brez izjeme značilna figuralnost in pripovednost, se ukvarja tudi s samo materialno eksistenco slike, ki jo raziskuje skozi snovnost barve in skozi uporabo materialov, kot sta juta in čipka. V nekaterih delih se s strategijo zamenjave subjekta referira na znana dela iz zgodovine moderne umetnosti: na Manetovo Olimpijo, ko v delu Olimpus situacijo radikalno preobrne in na mesto aktivne ženske postavi pasivnega moškega in na Gaughuinovo Besede hudiča, ko v Duetu za Gauguina znova tematizira razmerje med moškim in žensko in izpostavi moč ženske. Pri teh dveh delih gre za neposredne reference, posredna nanašanja pa so značilna tudi za dela Nike (ali Tangice v poletnem večeru) 1 in 2 in Kompromis (Oblečena in gola v maju).

Ana Čigon (1982) trenutno živi in ustvarja v Štanjelu, Ljubljani in Linzu.

 


VLASTA DELIMAR
Krivda / Guilt


23.5. - 14.6.2009
|performans in razstava|

[Click here for English]

Vlasta Delimar in Milan Božić:
Performans Taktilna komunikacija (za Jermana)


Performans je bil izveden ob otvoritvi razstave.

Hrvaška umetnica Vlasta Delimar (rojena 1956 v Zagrebu, živi in dela v Zagrebu), ki je na umetniško sceno stopila konec sedemdesetih let, svoje delo razvija predvsem skozi performans in fotografijo, kot tudi skozi instalacijo in video. S svojim umetniškim delovanjem je začela v krogu zagrebške Grupe šestorice. Že od samih začetkov ustvarjanja sta za njeno delo značilna prepletanje in izenačevanje življenjske in umetniške prakse ter uporaba lastnega telesa, ki je hkrati glavna vsebina in glavni medij njenega izražanja. Delimarjeva v prvi vrsti uporablja avtobiografski pristop. Z raziskovanjem sebe, lastnega telesa in osebne izkušnje pa se njeno delo hkrati dotika vprašanj spolov, identitete, seksualnosti, komunikacije in medsebojnih odnosov in se povezuje s širšim družbenim kontekstom.

V Galeriji Račka se umetnica predstavlja z dvema projektoma. Z delom Krivda iz leta 2004 in s performansom Taktilna komunikacija (za Jermana). Pri obeh projektih z avtorico sodeluje Milan Božić, umetničin življenjski sopotnik, ki ga od leta 1999 Delimarjeva enakopravno vključuje v svoje projekte. V delu Krivda Delimarjeva skozi medij fotografije govori o problematiki krivde in preizprašuje obstoječe družbene in moralne konvencije. Delo, ki izhaja iz avtoričine osebne izkušnje in ga lahko razumemo kot poskus osvoboditve s pomočjo dekonstrukcije občutka krivde, odpira tako psihološka vprašanja kot vprašanja o družbenem okolju, ki nas določa. Avtorica spodbuja k razmišljanju skozi serijo fotografij, v glavnem avtoportretov, ki so jim dodana tekstovna sporočila.

Performans Taktilna komunikacija (za Jermana), v katerem je dotik sredstvo komunikacije s publiko, je Vlasta Delimar prvič izvedla skupaj z zdaj pokojnim umetnikom in takratnim sopotnikom Željkom Jermanom leta 1981. Cilj performansa, ki bi ga lahko imenovali tudi hepening, saj je v veliki meri odvisen od neposrednega odnosa s publiko, je spomniti na človekovo prvobitno potrebo po dotiku in objemu.

Vlasta Delimar je svoje delo, ki ga zaznamujeta telesnost in erotičnost, direktnost in iskrenost, provokativnost in konfrontacija, realizem in življenjskost, doslej predstavila na številnih samostojnih in skupinskih razstavah. 

Od leta 1972 je izvedla več kot trideset performansov po vsem svetu (Glasgow, Pittsburgh, Klagenfurt, London, Sarajevo, Beograd, Zagreb, Graz, Trst, Celje, Lyon, Quebec, Kyoto, Buffalo, Ljubljana), med njimi so Poroka (skupaj z Jermanom, 1982), Spanish fly (1985), Fukanje je žalostno (1986), Marteku in Meret Oppenheim (1987), Solze za Vlasto Delimar (1989), Iščem žensko (1996), Zrela ženska (1997), Pogovor z vojakom ali ženska je izginila (ki ga je skupaj z Milanom Božićem izvedla tudi na razstavi Moški v Galeriji sodobne umetnosti v Celju leta 2001), Lady Godiva (2001), Tantra (2002), Imam 50 let (2006). 
Od leta 2006 vodi umetniško organizacijo „Moja zemlja, Štaglinec“, ki organizira mednarodna srečanja umetnikov.

Milan Božić (rojen 1958 v Zagrebu, živi in dela v Zagrebu) je po profesiji elektro inženir. Zaposlen je na hrvaškem ministrstvu za obrambo. Od leta 1999 sodeluje v umetniških projektih z Vlasto Delimar. 

Datoteke:

© Zavod Celeia Celje | Pravno obvestilo | Piškotki | Produkcija: ENKI d.o.o.
Home Email Print