Iva Tratnik
MASKE
Zavesa je tako gosta, a vidi se severnica

Galerija sodobne umetnosti, 19. 5. – 9. 7. 2017

Slikarstvo Ive Tratnik, polno vizualnih senzacij¸ nasičeno z nenavadnimi, skrivnostnimi detajli, zahteva pozornega gledalca, ki zna prisluhniti mnoštvu vizualnih informacij, se prepustiti toku ponujenih asociacij in sestaviti nakazane pomene. Takšnemu gledalcu se bo razkrilo, da je pri tokratni razstavi za videzom čiste fantazijskosti - za enigmatičnimi podobami, na katerih srečujemo kombinacije človeških in živalskih teles, krhke histerične pacientke, figure, ki se v večno trajajočem krogu nenehno žrejo, rentgenizirana telesa, ki jim vidimo »pod kožo«, pijavke in vešče, hrošče, ki so videti kot maske -, da je za njihovo pojavnostjo senzibilno premišljevanje resničnega sveta in da so na prvi pogled povsem imaginarne podobe neredko prispodobe sodobnosti. Vanje je - s prefinjeno ostrino in humorjem - vtisnjen realen svet, tu se naseljujejo zakrčenosti in ujetosti temeljnih družbenih fantazem, idealov in konstruktov.

Popotovanje skozi razstavo, ki jo sestavljajo velikoformatne risbe in slike, fotografije, učinki stroboskopskih luči ter za zaključek skupinska porisava, risba neposredno na stene, nekakšna kolektivna improvizacija, je sprehod skozi posamezna jedra, okrog katerih se širijo in povezujejo posamezna dela. Podobe prvega sklopa, kjer srečamo bujno telo v dinamičnem gibanju, nekakšnega križanca med idealno baročno žensko in kokošjo, kjer pred nami vznikajo sodobne barbijevsko idealne ženske noge, ki visijo kot kosi mesa na kavljih, kjer se utelešata hibrida med človekom in prašičem (z njim sta križana Botticellijeva Venera in Michelangelov David) z vrisanimi linijami, ki so kot oznake za razkosavanje mesa, spomnijo na objektifikacijo ženskega telesa, konstrukcijo ženskosti in z njo povezanih lepotnih idealov, vse skupaj pa na »novo renesanso« sodobne družbe, ki je z dosežki znanosti in tehnologije sposobna ustvariti novo vrsto bitij, človeško-živalske križance. Veliko sliko Blanche, ne jezi se, ki obvladuje naslednji sklop in je poimenovana po Blanche Wittman, ki je bila z diagnosticirano histerijo zaprta v pariški psihiatrični bolnišnici, naseljujejo komaj opazne drobne ženske v krčevitih držah histeričnega napada. Ta krhka telesa, lebdeča v fantastični pokrajini temnih oblakov, povečanih vešč in ogromnih pijavk, skupaj s podobo brezglavega Boga s pomnoženimi zapovedujočimi gestami, ki je videti kot lutka, ter barvito podobo vešče/medenice, ki jo sestavljajo razprta in zaprta ženska telesa, nevsiljivo, a dejavno izpostavljajo družbo hierarhij, patriarhalnih vzorcev in navideznih avtoritet. Kako številna so povezovanja in miselno vizualna preklapljanja, ki jih umetnica terja od gledalca - histerijo, ki jo danes bolj poznamo kot nevrozo in tesnobo, se je v preteklosti povezovalo z norostjo in živalskostjo, sama beseda pa izhaja iz starogrške hystera (maternica). To je strategija, s katero umetnica vzpostavlja asociativno moč svojih podob, ponuja razbiranje, ki nikoli ni zaprto v enoznačne okvirje, in branje, ki se širi izven meja podob. Sledijo slike namišljenih tropskih gozdov s številnimi povečanimi hrošči - videti so kot maske in bojevniki hkrati, postavljene so v dialogu s sliko, ki jo sestavljajo površine tekstila in umetnega krzna - nenadoma nas prešine, da je pred nami ogromna vešča. Velike dimenzije slik vabijo v potopitev, celoten prostor, skupaj s stroboskopsko lučjo - ki pred nas pobliskuje fotografije ljudi s poslikanimi obrazi, včasih so komajda opazni med tropskim rastlinjem, pa občutek skorajda telesnega doživljanja prostora in njegovih podob. Podobe, polne ritualnih elementov, mask, posnemanja mimikrije živali kot da bi nam govorile o vsakdanjem življenju, o skrivanju ali osvoboditvi za masko, nenehnem iskanju zaščite, pomembnosti tako izmuzljive varnosti. Umetnica kot da bi nam varnost ponudila v zadnjem, »skupnem« sklopu, skupinski risbi, ki je, kot pravi, »improvizacija, a hkrati sodelovanje kot svetla točka današnjega časa, način druženja in sobivanja, ki ti daje nove ideje ali prevetri tvoje, ki ti prinaša in odpira nove, doslej neizkušene svetove«.

Iva govori o realnem skozi fantazijsko. Ko v zunanjem svetu naleti na dejstvo, stanje ali dogodek, predmet ali obliko, ki jo pritegne, se odzove s pozornostjo in likovno dovršenostjo. Z dinamično razstavo, polno telesnosti in detajlov, ki so redko naključni, skozi sanjsko pravljično preobleko metaforičnih in simbolnih vsebin, likov in znakov govori o aktualnem - sproščeno, a z ohranjanjem napetosti. (Irena Čerčnik)


Iva Tratnik (1980, Celje) je leta 2012 magistrirala na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje v Ljubljani. Raziskuje različne umetniške prakse, med njimi tekstilne kolaže, oljna in akrilna platna, skulpturo, risbo, instalacije in druge site-specific intervencije. V sodelovanju z Markom Jakšetom  je projekt Bojni ples za zbombardirano luno razstavljala v Galeriji sodobne umetnosti Celje, v Kibli v Mariboru in na Ljubljanskem gradu (2010-11). Samostojno se je predstavila z razstavami Veščin prah v Galeriji Plevnik-Kronkowska v Celju (2011), Tabla v Likovnem salonu v Celju in na Sarajevski zimi (2013), Pobeg: Imaginarna džungla v Galeriji Plevnik-Kronkowska (2015), Blanche: Imaginarna džungla v Ateljeju Galerija v Ljubljani (2015), Slovenski paviljon na Expu v Milanu (2015). Sodelovala je na skupinskih razstavah Okus po slikarstvu, 16/16 v Galeriji Equrna (2011), Lepo slikarstvo je za nami v UGM (2012), Umetnost sanjarjenja v Galeriji Miklova hiša (2012), Pesmi v zraku v Galeriji sodobne umetnosti Celje (2013), Materialnost v Kibli (2013) ter Pogled 7, Popolnoma sveže na več lokacijah (2014-15). 2016 je s skupino treh umetnikov postavila pustni kip zebra - kita, z razstavo okostnjakov klovnov v njegovemu drobovju,  razstavljala v Kino Šiška pod naslovom Slika se slači v risbo. Do kosti., nato postavila instacijo na celjski ediciji Svetlobne gverile, ter sodelovala na kuratorskem Dvoboju v galeriji Vžigalica v Ljubljani. Kjer je tudi sodelovala na razstavi Pozdravi iz Celja. V sodelovanju s skupino Cirkulacija2 in z Mikeom Hentzom in Johnom Duncanom je sodelovala na dveh umetniških dogodkih, koncertih, pri katerih je eksperimentirala z vokalom. Ilustrirala je za literarni blog Kevdr. Nastopala je tudi tudi v performansih (s skupino SIVA se je s performativnim videom McButo meddrugim predstavila na festivalu Performa v Mariboru) in butoh - sodobnih plesnih predstavah ter se preizkusila v scenografiji in kostumografiji. Trenutno razstavlja v galeriji Pešak, na Metelkovi.

_________________________________________________

ZAVOD ZA KULTURNE PRIREDITVE IN TURIZEM CELEIA CELJE
Center sodobnih umetnosti
Galerija sodobne umetnosti
Trg celjskih knezov 8, 3000 Celje

T: +386 (0)3 42 65 156+386 (0)3 42 65 156; + 386 (0)3 42 65 160+ 386 (0)3 42 65 160
centersodobnihumetnosti@celje.si
http://www.celeia.info/center_sodobnih_umetnosti

FB: Center Sodobnih Umetnosti Celje
 

© Zavod Celeia Celje | Pravno obvestilo | Piškotki | Produkcija: ENKI d.o.o.
Home Email Print